Ostale vsebine


Domov  
Datum: 12.6.2017

Pohajkovali smo okoli Iške

Pohod po obrobju Iškega Vintgarja

Slaba vremenska napoved.
Silovito grmnje ponoči.
Močan naliv zjutraj.

Nič od naštetega nas ni odvrnilo, da se ne bi v sredo odpravili na 5 urno pohajkovanje po predelu Iškega vintgarja.

V tem predelu naše čudovite dežele, dež tisto noč in dopoldne ni osvežil narave. 
Prazno parkirišče pred Domom v Iškem Vintgarju je obljubljalo osebno in nemoteno doživljanje narave in njenih lepot.

Vzpeli smo se proti Krimu, potem pa zavili po cesti proti Ustju, se odpravili do grobov.
Tam smo užili prostran in sapo vzemajoč razgled na Osredek in Krvavo peč, pod nami pa sta se vili strugi Iške in Zale.

Bujne krošnje dreves, ki so se bahale v močnih odtenkih zelene barve, so nam deloma zakrivale razgled.

Spust do sotočja oz. Vrbce je bil nagel in strm,  a v mehkem sozvočju žuborenja dveh hudournikov.
 
Svežina s katero sta nam ovila noge, nas je naelektrila in pregnala utrujenost.

Divje cvetlice so nas v vsej svoji barvitosti pospremile po razgibanem terenu nazaj proti domu.
      
Ob ponovnem prečkanju Iške se je ulilo in vse se je združilo v eno.
V objemu vode se je tisto kar je zgoraj (nebo/glava) povezalo s tistim kar je spodaj (zemlja/noge).



Bilo je čudovito, drugačno, razgibano in zelo osvežujoče