Nikoli nisem imela mej in nekih pravil v življenju. Ali pa sem jih imela pa jih nisem upoštevala. V TSS sem videla, kako mi je to pravzaprav manjkalo. Obveznosti in dolžnosti, meje, prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja in sprejemanje posledic (kar je bilo včasih prekleto težko). Nisem imela stika s svojo hčerko, še potolažit je nisem znala. Bila sem polna jeze, ki je za vsako malenkost bruhnila iz mene, usmerjena v ljudi, ki sploh niso bili nič krivi. Na mojo srečo v TSS delajo ljudje, ki resnično hočejo pomagat (čeprav sem, ko sem bila v programu, govorila, da smo mi tam itak samo številke za njih ). Deležna se bila nešteto pogovorov, nasvetov, "ogledal" in pomoči, ko sem Jo rabila. Vedno pripravljeni me poslušati. Moja druga družina, s katero ohranjam stike še zdaj.
Težko je, zelo je težko. Ampak če si pripravljen delati na sebi in sprejemati nasvete, se da.
Ne rečem, da sem v TSS uspela "osvojiti" popolnoma vse, in da sem šla iz programa brezskrbno in s popolnoma "urejeno" glavo. Je pa dejstvo, da nimam več (tako burnih in pogostih) izpadov jeze, znam poskrbeti zase, v svoje življenje in življenje moje hčerke sem postavila meje in pravila, in kar je najpomembnejše: vsaki dan z nova se trudim biti najboljša mami, kar mislim, da mi uspeva, ko vidim svojega otročka srečnega in nasmejanega.
Aja, pa abstiniram že skoraj 4 leta.
Hvala TSS, ker ste. Rada vas imam
