Kako je bilo?

Pa začnimo!

Jaz, pomoč?! Ah kje pa. Ne, ne, ne jaz pa že ne sem govoril ves iz sebe.

Tako sem se branil strokovne pomoči, da bi se rešil hude odvisnosti od drog (beri heroin). Nekako sem prepričeval sebe in svoje bližnje okoli mene, pa so mi verjeli in na koncu sem verjel še samemu sebi.
Toliko sem se otepal, da se še krava v štali ne toliko otepa muh s svojega telesa, čas pa je mineval, odhajali so dnevi, pa so tekli tedni, minevali meseci in navsezadnje še leta neusmiljeno naprej.
NAPREJ! Jaz pa sem ostajal s svojimi lažmi, manipulacijami in prevarami na mestu brez vrnitve, brez napredka in skoraj brez vsega, kar človeku pomeni v življenju.

Spoznal sem sprejemni center, začel sem ga obiskovati in to le iz razloga, da bi imel mir pred domačimi in službo. Nekajkrat sem še prišel na pogovor s figami v žepu, vendar me je prepričevanje prijateljice na pogovorih zdrznilo in spremenil sem mišljenje, da ta program rehabilitacije pa le ni tak bav bav, in da takšna strokovna oblika pomoči resnično deluje. Zamenjal sem prvi vtis in splošni tabu okoli komun in podobnega in sem začel sam prositi za vključitev v program.

Prva resna poteza, ki sem jo storil je bila vstop v PRIUS. Vrvež okoli mene je bil nepopisen in ljudje, ki so me sprejeli so bili neskončno prijazni. Ob pogledu na te mlade, ambiciozne in zagnane ljudi nisem uspel ločiti med zaposlenimi in tistimi, ki so tam z istim namenom kot jaz. Pozdravi, besede in delo, vse je bilo prijetno. Tu med sebi enakimi se da živeti, ob njihovih izpovedih se lahko kaj naučim, z njimi sem lahko prijatelj.
S temi člani se kar hitro navadiš skupnega jezika, prav tako pa z delavci in terapevti. Vsi so tu z enim in edinim namenom, da ti pomagajo. Sedaj se dogodi tudi meni, da sem zamenjan za nekoga, ki je zaposlen tu pri nas. Tako po pravici povedano mi to včasih ugaja.
Pred vsem pa se mi zdi pomembno zaupanje. Po določenem času preživetem v takšni skupini, sledi tudi napredek in vrednotenje dosedanjega dela, da lahko oceniš in z oceno drugih, vidiš kam te pot pelje in ali je pravilna. Največ pridobiš z izkušnjami, lastne te privedejo do tega, da jih deliš z drugimi, ki jih nimajo oz. imajo svoje, ti pa prevzemaš njihove. Življenjske poti so različne od posameznika do posameznika, toda to skupno pot hodimo skupaj in na koncu je cilj dosegljiv vsem enako in je vsem isti.

Izkušnje pa z nami delijo vsi, ki so povezani s PČ-jem, terapevtke in terapevti, delavke in delavci, zaposleni in prostovoljci, vsak na svoj način prispevajo tudi člani. Zame je najboljše in največjega pomena izkušnja nekoga, ki je te stvari, ki jih učijo tukaj, vzel za svoje in jih tudi uspešno prestal. Bil nekoč na isti zgrešeni poti kot jaz, sebe in druge prepričeval v lastno zmoto, na koncu pa le sprevidel, da je najboljša in najlažja izbira sprejeti pomoč tukaj.

Dogodki, ki so se vrstili in jih ni bilo malo, ter odnosi, ki so se odpirali in situacije, ki so me pripeljale že na rob obupa in do sklepov, da bom izstopil, sem z vztrajanjem in preseganjem, postal močnejši. Nič več mali ampak velik in nisem se predal samo čustvom ampak tudi razumu.

V teh trenutkih sem našel oporo v tistih, ki so bili v isti situaciji kot jaz, in ki so mi prijateljsko razložili, da se te stvari dogajajo, da se še bodo dogajale, in da s tem ni nič narobe. Le prebrodit je treba trenutno krizo in kasneje bo vse lažje.
Te in podobne vzpodbudne besede iz ust nekoga, ki je bil uporabnik in svoje znanje zdaj širi na mestu, kjer je to potrebno, lažje in bolje sprejmem prav zato, ker so iskrene in resnične. Sej ne da terapevti nimajo tega znanja ali načina, da te prepričajo, gre le za to, da si s temi delavci, ki so bili uporabniki, delimo neko skupna točko, ki jo vsi razumemo.

                                                                                                                     CR-ovec Tery